Skupina slovenskih sirarjev se je odpravila na izjemno potovanje na Norveško, kjer smo se udeležili FACE konference. Z velikim navdušenjem smo se podali na ta dogodek, da bi izmenjali izkušnje, spoznali nove/drugačne pristope in poglobili svoje znanje v družbi najboljših sirarjev iz vse Evrope. Norveška nas je navdihnila s svojo strastjo do tradicije in povezave z naravo – pravi raj za ljubitelje pristnih okusov!
Naša norveška avantura se je začela s poletom proti Oslu, kjer smo prvi dan izkoristili za sproščujočo večerjo in počitek, kar nas je napolnilo z energijo za nadaljnjo raziskovanje te čudovitega dežele.
Naslednje jutro smo se vkrcali na ladjico in zapluli po slikovitem Oslo fjordu, ki je ponujal razglede na dramatične skalnate obale in slikovite otočke. Naša prva postaja je bil Fram muzej, kjer smo se preselili v svet raziskovanja Arktike in spoznali zgodbe legendarnih norveških polarnih raziskovalcev. Nadaljevali smo s Kon-Tiki muzejem, kjer smo občudovali pogum in pustolovščine Thora Heyerdahla, ki je s splavom preplul Tihi ocean.
Popoldne nas je pričakalo vodenje po Oslu z lokalno vodičko Zoe, ki nas je s svojim znanjem in očarljivo pripovedjo popeljala po znamenitostih tega sodobnega skandinavskega mesta. Dan pa smo seveda zaključili z dobro hrano, večerja v priznani italijanski restavraciji Winther, kjer izdelujejo svoje sire kar tam, saj se za restavracijo skriva majhna sirarna.
Tretji dan smo izkoristili za sproščen sprehod po mestu, kjer smo si ogledali mestno jedro, opazovali ljudi in se navžili (presenetljivega) miru v tej prestolnici. Podali smo se tudi do znamenite smučarske skakalnice Holmenkollen, od koder se nam je odprl čudovit pogled na Oslo in okolico. Raziskovanje mesta in okolice je bilo sproščujoče, ravno to kar smo vsi potrebovali, da se malo umaknemo od pestrega vsakdana.
V nedeljo je bil dan obarvan z izletom v norveško podeželje. Obiskali smo kozjerejsko kmetijo Ystelyst, kjer smo spoznali Floro, katera ima z možem kmetijo v najemu. Imata 20 koz molznic in izdelujeta pester nabor izdelkov iz kozjega mleka, ki so bili nad našimi pričakovanji.
Sledil je obisk olimpijskega muzeja v Lillehammerju, ki je obudil spomine na veličastne olimpijske igre ter ponujal vpogled v zgodovino nordijskih športov. Za zaključek smo obiskali destilarno Atlungstad, kjer smo si ogledali postopek izdelave norveškega akvavita in ob druženju z lokalnimi mojstri destilacije okusili nekaj edinstvenih vzorcev.
V ponedeljek, peti dan našega potovanja se je začela FACE konferenca. V okviru konference smo se v skupinah odpravili na ekskurzije po norveških kmetijah, kjer smo si ogledali različne prakse v mlečni in sirarski industriji.
Prva skupina je obiskala Ørken vannbøffel gård, kmetijo, ki je specializirana za vzrejo vodnih bivolov, kar je na Norveškem (in na svetu) prava redkost. Ogledali smo si, kako vzrejajo te veličastne živali, sicer zaenkrat še za meso, vendar je njihova žela izdelovati mlečne izdelke iz njihovega bogatega mleka. Nato smo se odpravili na Ryggemeieri, sirarna, ki je po letu 1947 ponovno zaživela pred štirimi leti. Izdelujejo tradicionalne norveške sire ter druge mlečne specialitete iz ekološkega mleka s sosednje kmetije. (za bolj natančne informacije tukaj preveri pri Evi)
Druga skupina je obiskala Thorbjørnrud ysteri, kmetija za katero je gospod Olav prodal svoj hotel in se s strastjo lotil dela. Spoznali smo njihovo filozofijo trajnostnega razvoja ter inovativne pristope v sirarstvu. Thorbjørnrud ysteri je znan po ustvarjalnosti in edinstvenih proizvodih, kjer združujejo tradicijo s sodobnimi pristopi. Na kmetiji imajo preko 500 živali, krave (od tega 50 molznic), ovce (160 molznic), pujse in kokoši. Izdelujejo sire vse od brie-ja, do bolj zorjenih z rdečo mažo. Njihova specialiteta pa je Red cow (rdeča krava), ki je leta 2018 v Bergnu na WCA prejela supergold medalijo. In tudi mi smo bili nad tem sirom navdušeni, lepa skorja, prijetna aroma, nekoliko močnejši okus a v ustih se je topil kot čokolada.
Tretja skupina pa je obiskala kmetijo Eiker, ki jo je pred skoraj tremi leti kupila mlada nadobudna družina. Imajo 60 krav molznic, njim pa v hlevu delata družbo molzni in krmilni roboti. Izdelujejo predvsem sire z rdečo mažo in brie, njihov najprepoznavnejši pa je Holtefjell XO. Sir z rdečo mažo zorjen min. 12 mesecev.
Potem smo se zapeljali do kmetije Egge, kmetija z dolgo tradicijo v pridelavi sadja, kjer izdelujejo izjemen cider v različnih oblikah in druge sadne napitke. Nekaj smo se naučili o procesu pridelave in seveda glavni del, degustacija izbranih proizvodov.
Po navdihujočih ogledih smo se vsi udeleženci ponovno zbrali in dan zaključili s prijetno večerjo v restavraciji Winther. Poudarek večerje je bil seveda na vseh izdelkih, ki jih v sirarnici za restavracijo izdelajo sami. Latnik, gospod Davide (italijan), je pred nami izdeloval mocarelo, kar je bilo res zanimivo opazovati (hitre roke) 😊 Postregli pa so nam za predjed čudovito burato, kot glavno jed rikotine njoke s parmezanom in špinačo, za sladico pa nam seveda ni ušel tiramisu z domačim maskarponejem in seveda Aquavit kot digestiv.
Šesti dan smo se udeležili bogatega programa FACE konference, ki je vključeval različna predavanja in razprave. Tematika letošnje konference je bila #Tastethecheese, zato smo imeli veliko poudarka prav na okušanju sira. Uvod je naredil Andreas Viestad, kulinarični avtor, ki nas je spodbujal da ne zatiramo otroka v sebi in naj smo čim bolj v stiku z naravo.
Potem smo prešli na teorijo in nekaj prakse senzorike pod okriljem strokovnjaka Mats Carlehög. Gospod z obilico znanja, ki bi ga lahko poslušali ure in ure.
Nadaljevala je Merete Bø, sommelierka, ki nas je (sirarje) spodbujala naj začnemo razmišljati, delati, se ”prodajati” kot vinarji in nam na tem področju dala nekaj idej in nasvetov.
Bronwen Percival iz Neal’s Yard-a je imela hitro (pol urno) predstavitev o pomembnosti mikrobiološkega upravljanja na kmetiji za boljšo kvaliteto produkta.
Sledili je hitro kosilo potem pa že nazaj žulit stole in poslušat strokovnjake. Vsak si je že v naprej izbral katerih predavanj se bo udeležil, saj sta se odvijala po dva vzporedno. In izbira je bila težka saj so tole bila predavanja:
1a – Zorenje sirov z Jules Mons – tretja generacija zorilcev iz zorilnice Mons (Francija). Profesionalni zorilci z obilico znanja.
1b – Valérie Lengard Almli z vpogledom v potrošnika s preprostim potrošniškim testom
2a – trgovanje s siri (prodaja, svetovanje, poznavanje) z Bronwen Percival
2b – Siv Skeie je delila svoje raziskave o vplivu celic v mleku na kakovost sira
3a – Zgodba o uspehu: kako so Norvežani spet prišli do kvalitetnega kozjega mleka
3b – Kako s strankami govoriti o siru z Mario Christin Crucitti, ocenjevalko sirov in novinarko
4a – Pomembnost okusa in kakšne občutke vzbuja v nas – Xi Chu
4b – Spremljanje microbioma pri domačih sirih – Benjamin Wolfe
Po vseh predavanjih je sledil še Christer Rødseth, mladi chef, ki nas je še malo navdihnil z pomembnostjo sirov v kulinariki.
Sledila je malo daljša pavza, potem pa smo se spet vsi zbrali v dvorani, ker so že bile pripravljene mize za večerjo. Ampak seveda z vsemi sirarji, ki smo bili tam nismo morali pričakovati navadne večerje, dunajca in krompir. Seveda je sledil sirni bife, ki se je raztezal če več kot 10m dolgo mizo, bil pa je obložen z najboljšimi siri Evrope. In seveda smo preizkusili skoraj vse. VRHUNSKO! Sira res ni nikoli dovolj. S polnimi glavami in trebuhi smo tako zaključili naš dan.
V sredo, zadnji dan v Oslu smo, še vedno pod okriljem konference, obiskali najboljše točke v mestu za vrhunsko, kvalitetno hrano. Vse od tržnice pa do zelo prestižnih delikates, ni nam ušel kotiček Osla, kjer bi se skrivala dobra hrana. In ob hrani se je tudi zaključila ta konferenca, sicer na streetfood-u, kjer smo se še malo podružili in si podelili mnenja o preteklih dneh. Izpleli smo mnogo znanja, spoznali veliko zanimivih ljudi in slišali neverjetne zgodbe, ki nam dajejo navdih za naprej.
Seveda ne bi bili mi mi, če ne bi zaključili našega izleta s pirom na strehi hotela, vsi skupaj smo že malo pogrešali domače, ampak prav tako izjemno uživali zadnje trenutke na Norveškem. In po tem tednu nas je gotovo večina rekla, ”Jaz se pa gotovo vrnem!”